mojstri.eu

Blog

Obnova cevnega sistema

0

Vsaka hišna instalacija vodovoda, centralnega ogrevanja ali plina, ima omejeno življenjsko dobo.Ta je odvisna od več različnih faktorjev. Zato je prav, da v doglednem času, oziroma še pred nastankom večje materialne škode poskrbimo za temeljit pregled.

Najprimernejši čas za obnovo instalacije je vsekakor takrat, ko se bomo odločali za temeljito prenovo notranjosti stanovanjskega objekta, oziroma hiše. Zato je prav, da pred sanacijo, oziroma obnovo, definiramo v kakšnem stanju se nahajajo obstoječe instalacije. Ko ugotovimo v kakšnem stanju se instalacije nahajajo, se odločimo kaj in na kakšen način, bomo obstoječe cevne razvode popravili ali v celoti zamenjali. Vsekakor je najbolje zamenjati celotno instalacijo, še posebej, če je le ta izdelana v  podometni izvedbi.

Pričnemo s porazdelitvijo instalacije v kletni etaži, kjer je potek del relativno enostaven. Sledi polaganje s pomočjo razdelitve cevovodov z deli navzgor, proti nadstropju ali preko dvižnih vodov, ki so vgrajeni v steno. Delo je dokaj težavno in šele tedaj se lahko ugotovi in oceni dejansko stanje instalacije.

Preglednica: Toplotna izolacija za toplotne razdelilnike, toplovodne instalacije in armature

Vrsta  instalacije/armatur Minimalna debelina toplotne izolacije, odvisno od toplotne prevodnosti 0,035 W/mK
Notranji premer do 22 mm 20 mm
Notranji premer od 22 mm do 35 mm 30 mm
Notranji premer od 35 mm do 100 mm Enako kot notranji premer
Instalacije in armature v vrstah 1-4 v stenski in skozi stropne preboje, v križanjih instalacij, pri instalacijskih spojnih in razdelilnih mestih Polovica z zahtevami v vrsticah 1-4
Za instalacijo tople vode pri centralnem ogrevanju,  v  vrsticah od 1-4 in se po 31. januarju leta 2002 zahteva za gradbene dele in ogrevane prostore, pri  različnih uporabnikih Polovica z zahtevami v vrsticah 1-4
Instalacije v vrsti 6, za talno ogrevanje  

Pomembno pri tem je, ugotoviti ali je, na primer instalacijo, ki bo potekala skozi hladni prostor predhodno izolirati. Predpis EnEV določa, da morajo biti toplovodni razdelilniki in instalacije za toplo vodo, ki ne potekajo skozi ogrete prostore toplotno izolirane.

Pogosto se zgodi, da najdemo stare instalacije za centralno ogrevanje, ki niso toplotno izolirane, četudi so vgrajene v zunanjih zidovih. V takšnem primeru se je potrebno odločiti, ali bomo cev toplotno izolirali ali jo prestavili pred steno ali vgradili v steno, ki se nahaja v notranjosti hiše. Najenostavneje je, da staro cev pustimo v notranjosti stene in namesto nje izdelamo nov razvod v nadometni izvedbi. Seveda pa je potrebno na mestu, kjer je ostala vgrajena stara cev izvesti dodatno izolacijo, da preprečimo nastanek toplotnega mostu. S tem lahko ostane stara cev v steni in prihranimo delo za izkopavanje cevi.

 cev 1

Slika – Cevna instalacija z armaturami

Nato je treba preučiti, ali je potrebna menjava celotnega instalacijskega omrežja ali le delna obnova. V kolikor bomo opravil samo delno obnovitev instalacije je potrebno poskrbeti, da so vgrajeni isti materiali kot so bili predhodni.  V kolikor se odločimo za zamenjavo celotnega omrežja, lahko vgradimo povsem druge materiale. V sedanjem času se za izdelavo vodovne instalacije ali centralnega ogrevanja uporabljajo bakrene cevi. V kolikor izvajamo tudi sanacijo estrihov, oziroma lesenega ostrešja, pa se vse pogosteje vgrajuje plastične cevi iz Polyethilena, ki se enostavno vgradijo v tla pod estrih, nad zvočno zaščito.

Vir: Ivo Klevže

 

January 9, 2015 |

Smrdljivci ali varčni sistemi?

0

Tako so nekoč imenovali sobne peči, katere lahko danes dodelamo in občutno povečamo njen toplotni izkoristek.

Romantika in nostalgija, največkrat pa tudi resna potreba, silita k uporabi kamina ali lončene peči. Poleg prijetnega vzdušja, ki ga ustvari ogenj in svetloba plamena, so peči za lokalno ogrevanje primerno dopolnilo centralnemu ogrevanju.

Sodobne in energetsko varčne kurilne naprave manj onesnažujejo okolje ter omogočajo mnogo učinkovitejšo in predvsem udobnejšo energetsko izkoriščanje lesa, kot smo ga poznali pred razvojem zadnjih generacij sodobnih kurilnih naprav. Raba obnovljivih virov energije, kamor spada tudi les, postaja pomembna tudi zaradi zmanjševanja emisij toplo grednih plinov.

Tudi v sedanjosti je mogoče stare železne peči z majhno predelavo oziroma dodelavo preurediti tako, da še naprej uživamo v njeni prijetni toploti. K preprosti železni peči za kurjenje z drvmi lahko na preprost način dozidamo grelnik za dodatno ogrevanje z dimnimi plini. S takšnim posegom lahko v celoti predelamo svoj sistem ogrevanja s čimer pa dobimo čisto in udobno ekološko ogrevanje. Pravi čas za takšen poseg je pomlad, saj se mora nov sistem z dodatno dozidanim hranilnikom toplote sušiti več tednov.

Prijetna toplota v bivalnem prostoru

Železna peč za kurjenje z drvmi vedno zagotavlja določeno stopnjo neodvisnosti od energije. Z njo lahko segrevamo glavne bivalne prostore in to z lesom, ki je domač energent. Tudi kadar centralno ogrevanje, na primer zaradi izpada električnega toka ali v času, ko zmanjka plin ali kurilno olje za ogrevanje, je to idealno nadomestilo.

Lesni ogenj v hiši postaja vse bolj priljubljen. In poleg tega da les dobro gori, ostane pri obdelavi lesa veliko odpadkov, ki jih lahko poleg drv uporabimo za kurjenje. Vendar ga ostaja v naših gozdovih veliko neizrabljenega. Les pri kurjenju ne proizvaja strupenega in zdravju nevarnega CO2. Kljub temu in to ne brez razloga, pa prištevamo večino iz železa narejenih in tudi kaminske peči med onesnaževalce. Že v bližnji prihodnosti lahko pričakujemo, da bodo filtri za izpušne pline postali obvezni za vgradnjo v vsakem kurišču.

Problemi

Železne peči, so skoraj popolnoma podobne kaminskim pečem (slik št. 2) in ker so narejene čim bolj priročno zaradi transporta, imajo majhno maso za hranjenje toplote. Po vžigu, v peči zelo hitro in močno zagori in začne oddajati toploto. Če pa ogenj hitro ugasne, se prav tako hitro ohladi. Pri velikem plamenu se ustvarjajo saje, ogenj pa je preslab, da bi izničil strupene pline.

Ob prijetnih in zunaj mrzlih večerih, ko v peči lepo in čisto gori, lahko številni ljudje posedejo okoli peči in zrejo v ogenj ter se ob prijetnem počutju tudi zabavajo. Če pa želite peč uporabljati kot realno alternativo, na primer, namesto oljnega oziroma plinskega centralnega ogrevanja, morate ustvarjeno toploto zadržati čim dlje.

Kdor želi kuriti tako, da čim daljši čas zadrži toploto in ogenj, potem daje na ogenj le majhna debela polena in duši dovod zraka s čimer bo ogenj zadržal dalj časa. Ni pa dobro, če les samo tli, saj se začnejo ustvarjati strupeni plini.

Kaj storiti?

Železno peč je mogoče dodelati, da deluje podobno kot lončena peč. K vsaki železni peči je možna dozidava, kjer lahko visoko izhodno temperaturo dimnih plinov pred izhodom v dimnik še dodatno izkoristimo. Z navadno polno zidno opeko zazidamo dodatne dimne tuljave. Izvedba takšnih tuljav je še danes znana številnim mojstrom, četudi so to delale generacije že dolgo nazaj, predvsem na deželi. Gradnja je zelo preprosta in jo lahko opravi tudi vsak domači mojster. S sistemom, kot je prikazan na sliki, pa dobimo celo veliko večji učinek ogrevanja kot ga, imajo številne lončene peči, četudi takšno opravilo znese le petino stroškov proti lončeni peči. V primeru, če delo opravi domač mojster, pomeni, da bo strošek skoraj ničelni, prihranek denarja za kurivo pa izredno velik.

Zazidane dimne tuljave v prostoru je mogoče zaradi lepšega videza obdelati tudi s pečnicami, saj je oblikovanje del opreme bivalnega prostora in v precejšnji meri izraz individualnosti vsakega posameznika.

Učinek

V zidanem delu dimne tuljave se za daljši čas shranjuje toplota, ki jo dobimo v času kurjenja z železno pečjo in je pri železnih pečeh zaradi hitre ohladitve ne moremo shraniti. Shranjena toplota, ki jo dobimo z vlekom skozi dodatno zazidano dimno tuljavo, nam še osem ur, ko je ogenj v peči že ugasnil, daje prijetno toploto. Na tak način je ogrevanje z lesom preprosto, zelo učinkovito, udobno in čisto. Kdor želi ogrevati čez cel dan izključno z lesom, bo moral vsaj dvakrat dnevno naložiti na ogenj, seveda odvisno tudi od velikosti prostora in primerne toplotne zaščite zgradbe. V največje zadovoljstvo pa mu bo prijetna in udobna toplota.

In odvajanje dimnih plinov?

Pri kurjenju drv v železnih pečeh nastajajo dimni plini, ki pa jih ne smemo pretirano ohlajati, saj se začne pri nizkih temperaturah dimnik vlažiti. Temperature odvodnih dimov pri železnih pečeh so zaradi slabega izkoristka izgorevanja zelo visoke in znašajo med 300 do 400 oC. Če v pečeh za kurjenje s premogom kurimo z drvmi, pa se temperatura izhodnih dimnih plinov dvigne tudi do 500 oC, kar pa je čista izguba.

Pri običajno zgrajenih lončenih pečeh znašajo izhodne temperature dimnih plinov do okoli 180 oC, kar pomeni, da je izkoristek toplote veliko bolj učinkovit. To povzroča nižjo stopnjo ogrevanja dimnika, kar koncu koncev imenujemo odpadna toplota peči in zagotavlja dolgotrajen toplotni učinek.

Sodobno zasnovane in prenovljene energetsko varčne kurilne naprave manj onesnažujejo okolje ter omogočajo mnogo učinkovitejšo in predvsem udobnejšo energetsko izkoriščanje lesa, kot smo ga poznali pred razvojem zadnjih generacij sodobnih kurilnih naprav. Raba obnovljivih virov energije, kamor spada tudi les, postaja pomembna tudi zaradi zmanjševanja emisij toplo grednih plinov.

Vir: Ivo Klevže

 

December 23, 2014 |

Shranjevanje toplote v zemlji

0

Tudi kmetje s pridom izkoriščajo ogrevalni ali hladilni učinek

Shranjevanje toplote v zemlji je za marsikoga nenavadno, saj je večina mišljenja, da se bo zemlja po segretju zopet hitro ohladila. Vendar je zagotovo, da se v praksi toplota ogrete zemlje še dolgo koristi: to s pridom že dolgo izkoriščajo cvetličarji, ki s svojimi vkopanimi in neogrevanimi steklenjaki, v katerih temperatura tudi pozimi nikoli ne pade pod ledišče, gojijo različne rastline.Obraten proces lahko opazujemo poleti, ko je zrak ogret na temperature nad 35 °C, temperatura v kleti pa ne naraste preko 15 °C. Oba primera ilustrirata precejšno sposobnost akumulacije v zemlji. Tudi kmetje s pridom izkoriščajo ogrevalni ali hladilni učinek. Večkrat se koristi predvsem enostavna klimatizacija hlevov. Skozi cevi, položene približno 2 m globoko, kroži zrak za prezračevanje. Pozimi je zrak ogret na najmanj 5 °C, poleti pa ohlajen. Najbolj poznani primeri uporabe toplote zemlje pa so zemeljski shranjevalci v povezavi s toplotno črpalko. Danes poznamo že več načinov za shranjevanje toplote v zemlji.

Tako razlikujemo štiri osnovne oblike ali načine:

  •     shranjevalni rezervoarji, napolnjeni z vodo, solarna jezera,
  •     kamniti shranjevalci (vrtine v kamninah, kaverne),
  •     zemeljski shranjevalci (vrtine, cevi in spirale v zemlji),
  •     peščeni shranjevalci.

izrabe_toplote_iz_zemlje

Slika 1: Različni načini izrabe toplote iz zemlje

Zemeljske shranjevalce delimo tudi po temperaturnem območju, v katerem deluje rezervoar. Tako so v uporabi sledeče enačbe:

  •     NT – rezervoar za nizke temperature do 30 °C
  •     ST – rezervoar za srednje temperature do 60 °C
  •     VT – rezervoar za visoke temperature do 90 °C.

Načrtovanje manjših zemeljskih shranjevalcev je dokaj preprosto. Niso potrebne predhodne raziskave in načrtovanja kot pri centralnih solarno podprtih oskrbovalnih naprav ali s sezonskimi zemeljskimi shranjevalci. Pri načrtovanju zemeljskega toplotnega shranjevalca je potrebno razmisliti o kombinaciji s solarno energijo.

Pred pričetkom izgradnje zemeljskega shranjevalca toplote je potrebno raziskati tudi geološke lastnosti tal, v katerih naj bi bil zemeljski shranjevalec. Ugotoviti je potrebno, ali podtalnica pritiska na zemeljski shranjevalec. Š e posebej pomembno je, da ugotovimo stanje podtalnice in intenziteto tokov v shranjevalcu in njeni okolici, saj premikajoča se podtalnica povzroča izgubo toplote. Sposobnost toplotnega shranjevalca v tleh je seveda odvisna od zgoraj navedenih termičnih lastnosti in od volumenske kapacitete shranjevalca.

 

Vir: Ivo Klevže

 

July 1, 2014 |

Položaj radiatorjev

0

Napake pri delu

Radiatorji ne le da oddajajo predvideno toploto, ampak morajo tudi zagotoviti v prostoru ugodno bivanje oziroma klimo. Na to pa mnogi strokovnjaki za ogrevanje pozabljajo. Najpogostejše napake so v napačnem izračunu grelne površine radiatorjev in v tem, da jih skoraj vedno postavimo pod okno. V večini primerov predvidimo v prostoru samo en radiator.

polozaj_radiatorjev

Slika – Različna namestitev radiatorja ima velik vpliv na razdelitev toplote v prostoru

Posledice napak

Velike toplotne izgube so takrat, kadar vročini takoj sledi mraz. Tak primer je vedno, kadar topel zrak, ki se dviga nad radiator, pride v dotik z mrzlim okenskim steklom. Če so v oknu izolacijska stekla, so izgube sicer nekoliko manjše, vendar še vedno večje, kot če je radiator ob steni.

Če je v prostoru samo en radiator in še ta slabo dimenzioniran glede na toplotne potrebe, ga moramo močno segreti, da nadomestimo primanjkljaj. Posledice so spet povečana poraba energije za ogrevanje in velike hitrosti segretega zraka (konvekcija). To opazimo kot rahel prepih, čeprav so tla zadovoljivo izolirana.

Odprava napak

V velikih prostorih je najbolje, da postavimo vsaj dva radiatorja, in sicer enega ob okno in drugega ob sedežno garnituro. Pri zadovoljivem ogrevanju prostora oba radiatorja lahko obratujeta le s polovično močjo, to pomeni, temperatura vode v radiatorju je lahko nižja. Sedežne garniture ne ogrevamo z radiatorjem ob oknu, ampak s tistim iz bližine z bolj »milo« toploto, kar pa daje prijetnejši občutek in tudi stroški ogrevanja se precej znižajo. Tudi radiator ob steni ni napačna rešitev, saj lahko poveča ugodje, ker prostor segreva tudi topla stena.

 

Vir: Ivo Klevže

July 1, 2014 |

Arhitektura s Soncem

0

Ali je pojem nizko energijska hiša ali ničelna hiša postala samo brezplačno geslo? Že koncem sedemdesetih in še bolj v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so začeli arhitekti soodločati po načinih gradnje na temo, izrabe alternativnih virov energije in ekologije. To pomeni veliko priložnost za arhitekte, zato so se v tem obdobju začeli razvijati povsem novi arhitekturni pojmi, z novimi vsebinami in z njenimi specifičnostmi, ki ji dajejo še posebno  draž.

Ali je pojem nizko energijska hiša ali ničelna hiša postala samo brezplačno geslo? To niso enormni ali vidni konsenzi, kar trpi za voljo tega, ali razumemo nove zahteve ali nagibe, da izdelamo standarde za posamezne tipe zgradb, kot so minimalna energetska ali pasivna hiša itd.. Seveda se tukaj pojavljajo velika nasprotja od sončne hiše, do tako imenovane naravne hiše, toda ta nasprotja bodo kot vedno zelo kritična in se ne bodo tako hitro in lahko vdala.

Energetski predpisi morajo biti definirani. To je pomembno za družbo. Postavlja se tudi vprašanje ali je solarna energija sprejemljiva povsod in za vse vrste gradnje. V številne poslovne zgradbe so bili vgrajeni alternativni energetski sistemi že v času gradnje in še niso v pogonu predvsem zaradi varčevanja naprav, saj se je to že velikokrat izkazalo kot cenejša rešitev.

V stanovanjskih zgradbah je bila zavest, da je pravilna gradnja in čuvanje našega okolja zelo pomemben dejavnik in je zato jasno formulirana. Povpraševanje po teh vrstah energije je veliko in se iz leta v leto povečuje. Toda tudi tukaj je potrebnega veliko znanja oziroma vedenja in včasih je prav žalostno videti, kako se stare napake ponavljajo. Namesto, da bi se uporabljala ponujena znanja in vedenja sodobnih in sprejemljivih tehnologij so še vedno prisotna zastarela gledanja.

Kljub temu je preko daljšega obdobja zaznati velike spremembe. Ne samo, da obstajajo dokazi, da se preveč eksperimentira, temveč se vse bolj izrablja pasivna solarna energija, ki je integrirana v koriščenje odpadnega toplega zraka. Vse bolj se tudi uporabljajo zemeljski toplotni shranjevalci, termični sončni sprejemniki in biološko čisti gradbeni materiali. Dan je poudarek na tesnjenje zgradb in na visoko kvalitetne izolacijske materiale. Pojmi uporabe teh tehnologij so normalno uporabni in praktično zajeti že v vsaki sodobno grajeni zgradbi.

Tako imajo arhitekti nove možnosti za oblikovanje različnih form in pri delu lahko uporabljajo odgovarjajočo arhitekturno obliko.

Umetniška arhitekturna oblika dobiva zelo velik poudarek, oziroma nivo. Solarni paneli in sprejemniki so samo en del zajemanja sončne energije, saj tudi tu prevladuje točna hirarhija. Tako ne pride solarna energija na prvo mesto. Toplotni shranjevalci in toplotna zaščita v poletju in zimi so upoštevanja vredni parametri, ravno tako kot toplotni mostovi, zračno tesnjenje zgradb itd..

Prej ali slej postanejo pomembne tudi tradicionalne vrednote, kot razum na licu mesta, »razgledanost« itd., ki igrajo zelo pomembno vlogo. Številni ljudje veliko sanjajo tudi o »hiši v zelenem«. Le to so trenutno bolj sanje, saj pridobivanje sredstev oziroma ugodnih bančnih posojil ali državnih subvencij in stimulacij je preprosto preveč zakomplicirano in tako ti pogoji niso preveč učinkoviti.

 solar 1

V tem trenutku je možno arhitekturo vključevati tudi za sanacije zgradb. Vse bolj se tudi tu potrjuje dejstvo, da se z dobrimi  arhitekturnimi projekti ne prihrani samo živcev, ampak tudi denar.

Na tem področju je pravzaprav še veliko dela, še posebej iz vidika solarne arhitekture, ki bi morala imeti odločilen vpliv, da ne bi prišlo  do sanacij objektov, ki bodo okolje bolj kazile, kot služile za skladnost starega in novega.

Da se to ne bo dogajalo tudi v prihodnosti, leži velika odgovornost na arhitektih in vseh tistih, ki o tem odločajo preden pride do realizacije, oziroma izvedbe.

Vir: Ivo Klevže

April 23, 2014 |

Cestni in dvoriščni odtoki

0

Odtoki za cestno in dvoriščno odvajanje vode

Pred projektiranjem cestnih ali dvoriščnih odtokov je treba predhodno celovito in učinkovito narediti načrt odvajanje odvečne vode, še posebej za primere nalivov, ki so lahko tudi večji od računskih vrednosti. Upoštevati je treba tudi maksimalno visoke gladine voda v bližnjih potokih, rekah, ribnikih in drugih sprejemnikih, ki se lahko pojavijo v času največjih odtokov padavinske vode, ki se zbira na dvoriščih, cestah itn.. Veliko pozornost je treba nameniti dimenzioniranju padcev cestišča in dvorišča, da ne pride do problemov v primeru najhujših nalivov.

Za ureditev odtokov vode s ceste ali dvorišča, je pri določanju zbirnih kanalov, prelivov in drugih potrebnih objektov treba upoštevati hidrološke in računske vrednosti pri maksimalnih nalivih. Lokacija, velikost in oblika požiralnikov, morajo biti točno določeni oziroma utemeljeni. Pri tem je treba upoštevati maksimalni nagib  vozišča in določit točen položaj požiralnikov. Pavšalno postavljanje samo na neko razdaljo ali neko površino, na primer na enakomerni raster po 20 ali 30 m, ni dopustno.

Odtoki za odvajanje vode iz zelenih pohodnih površin, pločnikov, cest in drugih prometnih površin, morajo biti narejeni za mesto namestitve po DIN 1229 in EN 124. Slika št. 1 prikazuje vgradno mesto za skupino od 1 do 4.

Preglednica št. 1: Nastavek/prekritje za prometne površine (DIN EN 124)

Mesto nastavitve = skupina

Nastavek / velikost

Primernost za naslednje lokacije

1 A 15 Prometne površine, ki se lahko uporabljajo za pešce in kolesarje
2 B 125 Pločniki, poti za pešce in primerljive površine, parkirna mesta za osebna vozila
3 C 250 Nastavki v območju zbirnih kanalov, maksimalno 0,5 m od vozišča in 0,2 m do pločnika
4 D 400 Vozišče od cest, tudi ulice za pešce, stranske ceste in splošna parkirišča
5 E 600 Področja za visoke obremenitve koles, na primer, doki, vzletne in steze za pristajanje letal ter površine za manevriranje
6 F 900 Površine, ki so posebej močno obremenjene pri velikih obremenitvah koles, na primer manevriranje letal

Cestni odtoki brez smradne zapore

Cestni odtoki izdelani iz cementnih delov po DIN 4052, Ï• 450 mm imajo vgrajeno visečo vedro iz pocinkane pločevine. Takšen odtok ne potrebuje smradne zapore, če je oddaljen več kot 2 m od vrat ali oken bivalnih prostorov. Okvir za odtok je izdelan iz litega železa, mora biti izdelan skladno z razvrstitvijo, kot je prikazano v preglednici št. 1. Odtok je neposredno povezan  z javno kanalizacijo v cestnem  prometu, kot je prikazano na sliki št. 2.

Dvoriščni odtok z in brez smradne zapore

Dvoriščni odtok izdelan iz cementa po DIN 1236, dimenzije Ï• 300 mm z vgrajenim visečim vedrom iz pocinkane pločevine. Če je odtok oddaljen več kot 2 m od oken in vrat bivalnih prostorov, je lahko brez smradne zapore. V vseh drugih primerih morajo biti opremljeni s smradno zaporo. Zaporna višina vode znaša 100 mm in mora biti vgrajena v globino proti zamrzovanju. Okvir rešetke je izdelan iz litega železa, ki odgovarja razvrstitvi, kot je določeno v preglednici št. 1.

 Priključitev dvoriščnega odtoka s smradno zaporo na lastnem zemljišču se izvede neposredno v javni kanalizacijski sistem. Odtok je treba 1 m vstran dobro pritrditi s cementom. Dvoriščni odtok prikazuje slika št. 3.

Odvodnjavanje s kanalskimi rešetkami

Kanalske rešetke za odvod deževnice, ki so izdelane iz litega železa, cementa, umetne smole ali cementa z vlakni je treba vgraditi točno po zahtevah, ki so predpisane v DIN 19 580. Cevni priključek znaša od DN 100 do DN 200. Kanalske rešetke so primerne predvsem za linijske drenažne odtoke. Največkrat jih uporabljamo za namestitev pred dovozom v garažo, vhodom v hišo, pred dvoriščnimi vrati, skratka povsod, kjer obstaja možnost preliva vode na večji širini v določeni objekt. V naštetih primerih morajo biti vgrajene na trdni podlagi. Vgradnja kanalske rešetke je prikazana na sliki št. 4.

Kanalske rešetke

Kanalske rešetke so zamišljene tudi tako, da so zgornje površine lahko izpeljane neposredno na fasado. Privlačno obliko naredi reža na kanalu, ki je kot zanimiva alternativa v področju za odvajanje vode s fasade. Elementi so na voljo z ali brez luknjic. Kanali z enostranskimi luknjicami omogočajo odtekanje vode v sosednji steni, ki je sicer obrnjena stran.

Z zaprtimi žlebovi lahko vodo usmerimo do želenega cilja. Elementi so vidni s prečkami, ki telo žleba naredijo optimalno vidne. Povezovalni spoji zagotavljajo raven potek sklopa žlebov. Dodatna snemljiva prevleka preprečuje, da velike trdne snovi ne pridejo v utor, kar zagotavlja stalno delujočo drenažo.

Vir: Ivo Klevže

April 9, 2014 |

Položaj radiatorjev

0

Napake pri delu

Radiatorji ne le da oddajajo predvideno toploto, ampak morajo tudi zagotoviti v prostoru ugodno bivanje oziroma klimo. Na to pa mnogi strokovnjaki za ogrevanje pozabljajo. Najpogostejše napake so v napačnem izračunu grelne površine radiatorjev in v tem, da jih skoraj vedno postavimo pod okno. V večini primerov predvidimo v prostoru samo en radiator.

radiatorji 1

Slika – Različna namestitev radiatorja ima velik vpliv na razdelitev toplote v prostoru

Posledice napak

Velike toplotne izgube so takrat, kadar vročini takoj sledi mraz. Tak primer je vedno, kadar topel zrak, ki se dviga nad radiator, pride v dotik z mrzlim okenskim steklom. Če so v oknu izolacijska stekla, so izgube sicer nekoliko manjše, vendar še vedno večje, kot če je radiator ob steni.

Če je v prostoru samo en radiator in še ta slabo dimenzioniran glede na toplotne potrebe, ga moramo močno segreti, da nadomestimo primanjkljaj. Posledice so spet povečana poraba energije za ogrevanje in velike hitrosti segretega zraka (konvekcija). To opazimo kot rahel prepih, čeprav so tla zadovoljivo izolirana.

Odprava napak

V velikih prostorih je najbolje, da postavimo vsaj dva radiatorja, in sicer enega ob okno in drugega ob sedežno garnituro. Pri zadovoljivem ogrevanju prostora oba radiatorja lahko obratujeta le s polovično močjo, to pomeni, temperatura vode v radiatorju je lahko nižja. Sedežne garniture ne ogrevamo z radiatorjem ob oknu, ampak s tistim iz bližine z bolj »milo« toploto, kar pa daje prijetnejši občutek in tudi stroški ogrevanja se precej znižajo. Tudi radiator ob steni ni napačna rešitev, saj lahko poveča ugodje, ker prostor segreva tudi topla stena.

Vir: Ivo Klevže

April 1, 2014 |

Ogrevanje – razmišljajmo drugače

0

Naši predniki niso imeli vedno dovolj denarja za gradnjo. Še do nedavnega pa so gradili stanovanja, katerih višina prostorov je znašala celo preko tri metre. Vendar, pa to ni bila samo posledica neke tradicije, ampak so se za to odločali zaradi izkušenj. Zavedali so se namreč, da je dober zrak v prostoru odvisen tudi od njegove količine. Več kot je v prostoru zraka, tem manjša je koncentracija škodljivih hlapov in cigaretnega dima. Še posej v zimskem času, ko prostore ogrevamo in jih ne zračimo pogosto, se v visokih prostorih slab zrak nabira pod stropom, to je nad višino dihanja.

Energetska kriza je povzročila čezmerno preizkušanje toplotnih izolacij in navad ogrevanja. Strokovnjaki in stanovalci pa so vse pogosteje naleteli na tako imenovani problem »termovke«. Pri tem se gre na pretiravanje s toplotno izolacijo in posledično na povečanje stroškov za dober in zdrav zrak v stanovanjih. Izkušnje pa kažejo, da za poškodbe v hišah in stanovanjih pogosto ni vzrok toplotna izolacija, ampak pomanjkljiva menjava svežega zraka. Pri toplotni izolaciji z vrednostjo okrog 0,3 in pri pomanjkljivem dovajanju svežega zraka bo zrak v prostorih vedno vlažen.

ogrevanje 1

Slika 1 – Kamini v drugačnih in sodobnih oblikah se vse bolj vračajo

ogrevanje 2

Slika 2 – Kvaliteta zraka v prostoru

ogrevanje 3

Slika 3 – Mnenja so različna, ljubitelji svežega zraka štejejo za dobro, proizvajalci oken pa nasprotno

Ljudje so v preteklosti prostore tudi pogosteje zračili. Noben plamen v peči ne gori, če mu ne dovajamo dovolj svežega zraka in kisika. Vse, kar izgubimo skozi dimnik kot dimne pline, moramo nadomestiti z novim svežim zrakom. Prav zaradi tega netesne okenske pripire niso bile kaka posebna pomanjkljivost. S stalnim zračenjem ne dovajamo v prostor samo svežega zraka, ampak tudi odvajamo iz prostora vlago. Enostavna okenska stekla delujejo kot učinkoviti kondenzatorji. Na njih se nabira kondenz, ki ga po posebnih žlebičkih odvajamo na prosto. Medtem ko danes s centralnim ogrevanjem izkoristimo princip konvekcije, so včasih ogrevali prostore predvsem z žarčenjem. Lončena peč v kotu sobe je brez žlebov, v katerih se segreva zrak; peč toploto le izžareva in s tem ogreva Ijudi, opremo in stene. Če hišo stalno ogrevamo z lončeno pečjo, stene ne bodo nikoli vlažne.

Tudi enostavna okenska stekla pomagajo pri ogrevanju prostorov z lončeno pečjo. Na njihovih svetlih in čistih ploskvah se odbijajo toplotni žarki iz peči in toplota ostane v prostoru. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je zelo povečala potreba po novih stanovanjih. Zaradi tega so se pojavili novi gradbeni materiali in nova gradbena tehnologija. Seveda je to vplivalo tudi na način ogrevanja stanovanjskih prostorov. Kot najcenejši vir se je pojavilo kurilno olje. Ker je bila energija za ogrevanje poceni, so lahko z njo popravili tudi vse napake, ki so bile posledica novih materialov in nove gradbene tehnologije. Z nastankom energetske krize pa so graditelji in tudi strokovnjaki začeli razmišljati drugače in spet so začeli raziskovati že preizkušene načine dela. Na to so vplivala tudi svarila gradbene biologije, ki ima mnoge nove materiale za zelo škodljive. V tem razvoju ni bila izvzeta tudi tehnika centralnega ogrevanja, predvsem zaradi visokih stroškov.

Razmišljajmo drugače

Nesporno lahko ugotavljamo, da v bližnji preteklosti z ogrevanjem niso imeli več stroškov kakor danes, zrak v prostorih pa je bil kljub temu bolj zdrav. Danes okna tesnijo tako dobro, da skozi pripire pride v prostore zelo malo svežega zraka. Na stenah se pojavijo temni madeži vlage in plesni. Mnogi stanovalci mislijo, da je to zaradi slabe toplotne izolacije in pomanjkljive parne zapore. Kdor pa ve, da s še tako premišljeno gradbeno tehnologijo ne moremo kljubovati naravnim silam, bo razumel, da je pravi vzrok za te pojave prešibko ogrevanje in premalo svežega zraka v prostorih. Kadar ne ogrevamo vseh prostorov v stanovanju, se ne smemo čuditi, da v nezakurjenih prostorih vlaga narašča in da se kondenz nabira na mrzlih stenah ter jih stalno vlaži. To še posebno velja za spalnice. Mnogi imajo občutek, da v mrzli spalnici bolje spijo in je zato ne ogrevajo. S tem pa spremenijo spalnico v vlažno celico, v kateri najbolje uspeva plesen. Mnoga alergična obolenja, revma in obolenja dihalnih poti so posledica mrzlih spalnic. Kdor želi dobro in zdravo spanje, bo čez dan spalnico ogreval pri odprtih vratih. Ponoči vrata zapremo, prav tako tudi radiatorje, okna pa nekoliko pripremo. Taka metoda je uspešna, saj čez dan ogrete stene ohranijo dovolj toplote tudi za noč.

Glede prezračevanja ni kakega posebnega recepta. Vedno moramo upoštevati pravo mero. Priporočilo, po katerem zračimo dvakrat na dan, z medicinskega vidika nima prave utemeljitve. To ne zadošča niti za zmanjšanje poškodb na gradbenih elementih zaradi vlage. Vsak mora sam ugotoviti, koliko svežega zraka potrebuje v hiši ali stanovanju in kolikšna vlaga zraka mu še ustreza. Gradbeni biologi postavljajo 60-odstotno relativno vlago kot zgornjo mejo. V zimskem času 30-odstotna relativna vlaga še ne škoduje zdravju. V bivalnih prostorih izmenjajmo zrak vsaj vsaki dve uri, kar pomeni, da moramo zrak v prostoru zamenjati s svežim zrakom.

Zdrav zrak v prostoru ne varuje samo našega zdravja, ampak tudi hišo. Tople in suhe stene ni treba impregnirati, prav tako ni treba vsakih nekaj let obnavljati opleskov. Zdrav zrak v prostorih je zaščita, ki terja nekoliko večje stroške ogrevanja, ti pa so še vedno manjši kakor stroški za obnovo fasade.

Prijetna klima v prostorih ima tudi psihološki učinek. Hladne barve lahko sicer delujejo zelo estetsko, so pa lahko tudi, ne da bi se tega prav zavedali, močno odbijajoče. Pri obnavljanju ali zamenjavi oken moramo biti prav tako previdni. Velika okna nas ne zbližajo z naravo, ampak pogosto povečajo prostor v tolikšni meri, da se v njem ne počutimo dobro, čeprav se tega niti ne zavedamo. Zaradi tega so spet v modi okna s prečkami, in to ne samo zaradi lepega videza, ampak tudi zaradi optičnega učinka, ki povečuje ugodje.

Vir: Ivo Klevže

March 23, 2014 |

Toplotna črpalka

0

Energija se vsak dan draži. Visoki stroški za obnovo kurilnice, energijska osveščenost itn. so dejavniki, ki nas silijo spoznavati uporabo različnih virov energije. O toplotnih črpalkah se v zadnjem času zagotovo največ piše. O njih pišejo že skoraj vse revije in časopisi. Pa vendar je prav, da se seznanimo tudi z njenim osnovnim delovanjem.

Toplotna črpalka je namenjena za postavitev v dovolj velik in zračen prostor (klet, shramba, ozimnica…) katerega želimo rahlo ohladiti. Toplotna črpalka tri četrtine potrebne toplote vzame iz zraka v prostoru, ostalo predstavlja električna energija za pogon visoko kvalitetnega rotacijskega kompresorja. Vodo ogrevamo preko toplotnega prenosnika v toplotnem hranilniku.

Opis in delovanje:

Toplotna črpalka je v principu podobna kompresijski hladilni napravi in ima tudi enake sestavne elemente: kompresor, kondenzator, dušilni ventil in uparjalnik. Razlika je v tem, da hladilna naprava z uparjanjem hladilnega sredstva odvaja toploto iz prostora, to je, da znižuje temperaturo, medtem ko toplotna črpalka s kondenzacijo delovnega sredstva dovaja toploto v prostor. Pri tem izkoriščamo pojav, da se tekočine pri visokem tlaku uparjajo pri višji temperaturi, kot pa je temperatura uparjanja pri nižjem tlaku.

 topplotna črpalka 1

Princip toplotne črpalke

V sliki sta prikazana med seboj povezana dva prostora s posodo, ki je izoblikovana kot zapora. V levem prostoru je atmosferski tlak (1013,25 mbar), v desnem pa nižji tlak (133,32 mbar). Če dovajamo toploto določeni količini vode v desnem prostoru, bo ta vrela že pri temperaturi, ki je nižja od 100°C. Če premaknemo posodo s tako nastalo paro (slika ) v levi prostor, bo para pri višjem tlaku v tem prostoru kondenzirala in pri tem oddajala toploto. Torej moramo pri nižjem tlaku porabiti toploto ter potem opraviti delo (premik proti višjemu tlaku), da bi končno dobili povrnjen velik del uporabljene toplote.

Pri toplotni črpalki se pri nižjem tlaku v uparjalniku upari tekoča delovna snov, freon ali amoniak. V ta namen potrebno toploto lahko odvzamemo različnim izvorom. Za manjšo napravo zadošča na primer že, če položimo uparjalnik v zemljo. V njej je v vseh letnih časih dovolj toplote, da upari delovno sredstvo. Drugo primerno sredstvo, ki oddaja toploto, je voda, pa tudi zrak lahko uporabimo za izvor potrebne toplote.

Delo premika z nižjega na višji tlak opravi kompresor. Ta sesa paro in jo komprimira na želeni višji tlak. V kondenzatorju, ki je nameščen za kompresorjem, se ob odvajanju toplote pri višjem tlaku para utekočini. Pri tem jo vodimo skozi cevi, ki jih od zunaj obliva voda. Para oddaja svojo toploto vodi in pri tem kondenzira. Hladilna voda se lahko na ta način segreje na 6O…7O°C in jo lahko uporabimo kot nosilca toplote za toplovodno gretje.

Hladi se v radiatorjih in se vrača v kondenzator, kjer se ponovno segreva. Kondenzator toplotne črpalke nadomešča torej kotel naprave za toplovodno gretje. Utekočinjena para v sistemu ekspandira skozi ventil na nižji tlak in se v uparjalniku ponovno upari. Iz tega krožnega sistema lahko vidimo, da se nosilec toplote s kompresorjem prečrpava z nižje temperature (na primer s temperature pretočne vode 10°C) na višjo temperaturo (približno na temperaturo toplovodnega ogrevanja).

Pri tem prenesemo toplotno energijo z nižjega na višji nivo tako, da poteka proces kondenzacije in uparjanja pri različnih tlakih. Potrebno delo opravi kompresor. Grelne naprave tega tipa so gospodarne tam, kjer je električni tok za pogon kompresorja poceni. Nameščene so tudi v takšnih stavbah, kjer je potrebno gretje in hlajenje. V mlekarnah na primer kletne prostore z odvajanjem toplote v uparjalniku ohlajamo, zgornje prostore pa z dovajanjem toplote vkondenzatorju grejemo.

Slika kaže delovanje toplotne črpalke. Glede na letni čas nastavimo štiripotni ventil tako, da zrak v prostoru ogrevamo ali pa ohlajamo.

Vir: Ivo Klevže

March 16, 2014 |

OSTREŠJA – Osnova za mansardno stanovanje

0

Pred obnovo podstrešja oziroma ureditvijo mansardnega stanovanja je prav, da se predhodno poučimo z nekaj osnovami o podstrešju. Le tako se lahko izognemo številnim težavam, ki bi jih storili med časom gradnje oziroma obnove.

Strehe pokrivajo zgradbe in jih varujejo pred vremenskimi vplivi, to je pred padavinami, vetrom, mrazom in vročino. Ločimo nosilne elemente in kritino. Glavni deli strešnega poveznika so lege in škarniki (šperovci), ki jih oblikujemo glede na gradivo (les, jeklo, ojačani beton), na strešni naklon, na obliko ter težo kritine in obremenitev (sneg). Za stanovanjske zgradbe uporabljamo navadno škarnike z nosilno dolžino 4 m in medsebojno razdaljo 0,8 – 1,0 m; opaž debeline približno 24 mm; strešne letve v prerezu 3 x 5 cm, oziroma 4 x 6 cm in dolžine 6 do 7 m; poveznike pa v medsebojnih razdaljah približno 5 m.

Strešni naklon je dostikrat predpisan z zakonskimi določili, sicer je pa odvisen od lastnosti kritine in od načina kritja.

Lesena ostrešja so lahko z vešali ali brez njih. Strešna vešala sestoje iz leg in iz nanje postavljenih škarnikov. Škarniki učinkujejo kot prostoležeči, previsni in kontinuirani nosilci (tramovi), ki so obremenjeni predvsem na upogib. Strešne lege so pritrjene v določenih razdaljah na veznikih (stropnikih), poleg tega pa morajo biti ojačene v vzdolžni smeri (na primer s podporami – ročicami) in v prečni smeri (s stropniki). Pri enostavnih ostrešjih manjše razpetine (< 10 m) so škarniki sidrani na vznožne (kapne) lege, pri vešalih večjih razpetin in pri strešnem naklonu preko 40o so škarniki vezani še na vmesne lege in na slemensko lego.

Za majhne razpetine zadoščajo ostrešja brez vešal, pri večjih razpetinah pa povežemo okvire z enim ali več prečniki. Ti prečniki so lahko pomični ali nepomični.

Za izračun strešne konstrukcije moramo upoštevati njeno lastno težo, težo snega, veter in pohodno obtežbo. Lastna teža sestoji iz teže kritine, teže škarnikov, leg in veznikov in učinkuje navpično. Teža snega učinkuje navpično in je odvisna od strešnega naklona: pri naklonu 20o je 75 kp/m 2, pri naklonu 60 o pa 0 kp/m2. Veter obremenjuje streho pravokotno na ploskev, prometna obtežba pa je usmerjena navpično.

mansarda 1

Vir: Ivo Klevže

March 1, 2014 |
© 2013 MOJSTRI.EU - spletni portal mojstrov in obrtnikov. Vse pravice pridržane.
Skip to toolbar